Ključna beseda: poezija

»Toda mi nismo druga Švica. Pri nas so tiste 'dovoljene sanje' že zdavnaj umrle, mi bomo raje stavili na predvidljivo povprečnost in ljudem na položajih moči dovolili, da se samo zato, ker svet ta čas ni dovolj tih in dober za poezijo, tej enostavno odpovejo.«

»Mi se bomo zadovoljili z 'mikroskopskim vzorcem poezije', kot se je lani v Studio ob 17h izrazil aktualni vodja projekta gostovanja, ki je v nedavnem Panoptikumu na nacionalki prikimaval direktorju ene največjih slovenskih založb, ko je ta poezijo imenoval za 'prestižno, a žal obrobno'.«

»Človek neprestano izgublja.«

»Sodobnemu obiskovalcu se lahko Firence zdijo izmenično vsiljive in vulgarne...«

»Sodelovanje pri širjenju komunističnih idej«

»Neprestano potujemo proti sedanjosti. Za sabo puščamo do stropa natlačene starinarnice, svetle dneve, stisnjene med liste papirja kakor posušene rastline v herbarije, in temne, ki s koščenimi členki prstov včasih trkajo po pokrovih iz notranjosti krst.«

»In včasih počivaš v senci, pod drevesom, obdana s svetom, ki je samo zate (in mogoče tudi malo zame) popolnoma negiben.«

»Če so kje nebesa, potem so verjetno takšna: sredina junija, večer, samoten človek, za neskončen hip pomirjen sam s sabo in s svetom.«

»Si kot bitje, ki je končno našlo svoj element in se zlilo z njim. In tako mine popoldne. Mine visoko poletje. In mine življenje.«

»Zdaj je čas sestavljen iz samih pospeškov in podvržen nenehnemu krčenju in ne vem, koliko mi ga še ostaja.«

»Vsi detektivi skritih pomenov hirajo na soncu.«

»Gluhi prostor kot / kositrni žlebovi zunaj na dvorišču…«

»Prelestno, sklonjeno / dekle, ki stopa v pravljične prostore s sanjami o večni sreči …«

»Na nebu veliko kolo iz jekla srebrnih palic, ki se vrti kot bronaste tipalke / na metulji glavi …«

»Zdaj rakete uničujejo domove in bolnišnice, da umirajo civilisti in njihovi otroci - prav tu, v Evropi. Da umira na tisoče vojakov, med katerimi mnogi sploh niso hoteli sodelovati v tej vojni ..«

»Človeško življenje v njeni poeziji je polno nepričakovanih in kompleksnih položajev in čustev, pod površjem vsakdanjosti kataklizmično brbota in dneve naših življenj preseva skrivnostna luč ljubezni, poetičnega in smrti.«

»Pisati ali ne pisati – to je vsa razlika.«

»Moj materni jezik je fašizem.«

»Moj materni jezik je bil jezik zveri.«

»Še ena nora ženska.«

»Dokler Zahod ne prizna Vzhoda in obratno, bo Evropa še naprej dekle, ki jo je ugrabila pohota starega patriarhalnega boga.«

»Za kolegicami in kolegi bomo z vsem srcem stali še naprej.«

»Zato berem poezijo. Ker je močni in na položajih ne bodo nikoli razumeli in ker bo v razrvane in apatične, upam, vlila vsaj nekaj moči in upanja.«

»Najboljša dela so študije, namenjene bralcu, kakopak, ki rad bere poezijo.«

»Izjavljam, da ni nič pretresljivejšega od / množice trpljenja beguncev / ki jih krščanska ljubezen domačinov vzpodbuja / da naj čim prej zmrznejo na bodeči žici / ob kakšni reki ali v zasneženem gozdu / torej zločinska zloraba smrti za / projekt postati globalni milijarder v šaleški občini.«

»problem z brezhibnimi pesmimi je / da v njih ni prostora za obscenosti / nobenih namigov na razuzdanost / pivo in konjske dirke, ampak to nisem jaz.«

»Človek ujame pa spet izgubi nit pesmi.«

»Poezija, to je moj način, kako ne biti fašist.«

»Naj se izpolni še tisoč pomladi za ta polja, ki si jih delimo.«

»Festival zagotovo izstopa po jasnosti koncepta in veličini pesniških imen, ki jih pripeljemo.«