»Črni obroč je pričevanje. Hkrati tudi vstop v usodo posameznika, njegovo psihologijo in čutenje. Gre za vprašanje nasilja, ki človeka spremeni in mu spremeni tudi pogled na svet in na ljubezen. Nasilje, ki se kaže na različne načine: nasilje zaradi nasilja samega, nasilje kot sredstvo za doseganje oblasti, nasilje nad drugačnostjo, kulturo drugačnosti, nad jezikom, zoper svobodo in enkratnost človekovega življenja«
»Disney je zastrupil izvirnik. Mislim namreč, da gre za zgodbo o manjšinah, ni pomembno, ali za Jude, Afroameričane ali drugo skupnost. Predvsem je pomembno spoznanje, da je težko živeti v svetu, kjer si se rodil zato, da te bodo ubili.«
»Mislim, da sem bila preveč zasičena z njegovim delom. Ko pa sem se preselila v Kanado, sem začela svojo domovino gledati v čisto novi luči.«
»Iskala sem slovensko dramo, ki bi jo lahko v uprizoritev predlagala kanadskim gledališčem. Prepričana sem bila, da je Cankar preveden v angleščino, ampak ko sem prevode začela iskati, nisem našla nobenega.«
»Handkejeve verižne, valovite, včasih nasprotujoče si stavčne strukture, ki skozi subjekt/opazovalca/pripovedovalca mestoma subtilno, mestoma egocentrično izpeljujejo tudi perspektive drugih oseb, je prevajalka v slovenski stavčni razvezavi dovršeno poustvarila, ne da bi pri tem zamajala logično sosledje ali zameglila sporočilnost. Tudi zvočno-ritmično ji je uspelo ustvariti značilno handkejevski tok pripovedi.«
»Besedilo, ki je izrazito filozofsko podloženo, ni le sem in tja zapleteno, temveč je to od začetka do konca, brez oddiha zamotan, vijugajoč in nemiren prepovedni tok z zelo svojevrstnim, večinoma hlastajoče zgoščenim ritmom, ki ga je Marjanci Mihelič uspelo prenesti v ustrezno, a vendarle smiselno in jasno ritmično strukturo.«
»Ker je med nastankom najstarejšega, Trubarjevega besedila in najnovejšo pripovedjo Arjana Pregla iz leta 2017 kar 459 let, je v tej knjigi reprezentativno zajet svojevrsten razvojni lok slovenskega pripovedništva, še bolj pa se zdi pomembna generacijska, pokrajinska, spolna ter žanrska pestrost najrazličnejših pisav.«
»Pesem o sebi, ki je 'himnična hvalnica vesoljnemu Človeku, ki tisto božjo iskrico, ki tli v vsakem od nas, razpihuje najprej v plamen, v kres,' je zdaj izšla v samostojni knjigi v prevodu Mihe Avanza.«
»Erica Johnson Debeljak je v spremni besedi zapisala, da 'Whitmanovo slavljenje jaza, njegova sebičnost, če hočete, gre vselej z roko v roki z njegovo solidarnostjo do vseh drugih človeških bitij, do vseh drugih živih bitij in narave same.'«