Omemba: Drago Jančar

»reči, ki v teku časa tiho izginjajo oziroma so nam iz različnih razlogov iztrgane iz naših življenj«

»kljub obilju brez prihodnosti«

»potrebuje(jo) zgolj modne in politične trende«

»premagovanje in izpopolnjevanje človeške narave«

»duhovne dimenzije naše vsakdanjosti«

»reči, ki v teku časa tiho izginjajo«

»S prvo tiskano knjigo v slovenščini, ki je izšla leta 1550, nas je Trubar prvič nagovoril kot skupnost – kot Slovence.«

»Brižinski spomeniki, najstarejši znani zapis v slovenščini in sploh v katerem koli slovanskem jeziku, pričajo, da je slovenščina duhovno bogata že več kot tisočletje.«

»Na to nas spominja tudi Ljubljanski manifest o branju na višji ravni, predstavljen leta 2023 pred začetkom Frankfurtskega knjižnega sejma.«

»Naj bo dan Primoža Trubarja praznik naše skupne zgodovine, našega skupnega jezika in naše skupne prihodnosti.«

»Vsi prispevamo v svetovno zakladnico pisane besede. Zavedajmo se moči besede. In ohranjajmo tisto, kar nas povezuje.«

»Slovenija in svet tudi danes potrebujeta Primože Trubarje in druge prodorne in pogumne mislece.«

»Mogoče bi moral dati naslov Zakaj sploh še pisati.«

»Naslov knjige je Zakaj pisati. Mogoče bi moral napisati naslov Zakaj sploh še pisati, in sicer zato, ker literatura nima več tiste vloge, ki jo je imela včasih.«

»Seveda literatura ima stik s politiko, ampak ne s političnimi programi, ampak z zgodbo, z metaforami, s simboli, z medčloveškimi odnosi in zapleti sproža v bralcu razumevanje družbenih razmer in izraža neko globljo resnico o svetu in posamezniku.«

»Zdi se mi, da nastaja neki rez – zaradi pohlepa izginja temeljna, globoka vsebina Evrope.«

»Zdi se mi, da le literatura to lahko stori. Nekoliko obupujem nad političnimi možnostmi, ki se zmeraj zataknejo ob medsebojnih konfliktih.«

»Mogoče so se zgodile prehude stvari, da bi bili ljudje sposobni nekega sočutja, empatije.«

»Ne verjamem, da literatura lahko direktno spreminja svet, lahko pa se na intimni ravni dotakne ljudi.«

»Zdi se mi, da je prišlo do neke majhne sprave tudi ob romanu To noč sem jo videl.«

»Estetika je mati etike.«

»Torej sem na robu, opazujem življenje, pišem o njem, naj bo to v zgodovinskem ali današnjem času.«

»Srednja Evropa! / Grozni sentimentalni kraji, totalna katastrofa! / Z ljudstvi, / natrpanimi v živinske vagone, peljanimi na izlet / v koncentracijska taborišča pod plin, ali podobne / neokusnosti med hlipanjem in krpanjem nogavic!«

»Bralci so ga brali z navdušenjem, ker so spoznali njeno kulturno identiteto in odprtost.«

»Vi moški zvečer toliko pijete, da potem ponoči sanjate, tavate v snu sem in tja po sobi in se vam zdi, da delate čudeže.«

»Ah, ne recite, da ne ljubim Francije – pa nisem / Francija, to dobro vem.«

»Poezija je iz mene naredila / pošast. Strašim v spanju, strašim pomirjene.«

»Vsako besedilo Dnevnika kuge sem napisal, kot da bi bilo zadnje, ne zato, ker bi mislil, da lahko umrem ali da bo konec sveta, ampak ker sem vso energijo dneva dal v besedilo – nobene municije si nisem prihranil za naslednji dan: vse je zdaj.«

»Že dvajset ur stokam v porodni dvorani, / dvajset ur / tulijo naokrog pogubljenke.«

»Želel sem posneti zelo tržaški film, poklon svojemu mestu in ljudem, ki so sodelovali pri tem podvigu.«