Tema: Književnost

»Biti ali ne biti …«

»Polni smo upanja, da se bo nocoj vse dobro izteklo. Hoja se odvija kakor delovanje preciznega stroja. Že smo znova oddaljeni od vasi, nova dolina nas je vzela vase, malce hladneje nam je okrog ramen, noga pa stopa vedno varneje. Čutimo globoko omamo, širino noči, spočitost telesa, nedozorelost vojne.«

»To in da so nas imeli za osovražene Nemce, ter kmečko okolje, polje in živina, ki sem jih prvič spoznal od blizu, so tisti travmatični vozel, ki ga še do danes nisem razvozlal.«

»Sem res videti tako nebogljeno, da me mora prvi mimoidoči potolažiti, da ni z mano nič narobe in da si ne zaslužim sramotilnih komentarjev? Videti sem kot pravkar prispela, izgubljena begunka iz Afganistana, ki ji je treba razložiti to in ono o Nizozemski in Nizozemcih? Jebemti, jaz sem se tukaj rodila.«

»Ko pa ozrem se, plaho, skoraj na skrivaj, / v visoko poldne svojega otroštva, / celo poražen, vem, ne bom se vdal.«

»Gertrude Stein je napisala z modernizmom in jezikovnimi eksperimenti zaznamovana dela.«

»Pretežno jasno.«

»V tem filmu je bila ona glavna junakinja, ki pleše po stopnicah...«

»Življenje težka, nerešljiva je uganka / in vprašaj, ki si odgovora želi; / mladost pa, nerazsodna neugnanka, / ne ve: vprašaju često pomišljaj sledi.«

»S čajem je tako kot z rumenim golfom: dokler ga nisem imel, nisem opazil rumenega golfa nikjer, ko sem ga dobil, jih je bilo na cesti nenadoma vse polno.«

»Na nič drugega ne morem misliti. Louisova bleda stopala se mi vedno znova vračajo pred oči. Molijo izpod reševalne folije. Popolnoma nezaščitena. V zmedi in paniki so se njegovi copati izgubili. Popolnoma nebogljena stopala, medtem ko ga rinejo v reševalno vozilo.«

»Rad spomnim bralce svojega prejšnjega eseja, da je pisana literatura dejansko stara približno 4500 let (plus minus nekaj stoletij, odvisno od definicije literature), vendar ne moremo vedeti, ali 4500 let pomeni starost, zrelost, mladost ali zgolj otroštvo.«

»Lev Detela z novim literarnim delom dokazuje svojo vsestransko nadarjenost za različne literarne žanre.«

»Sem pač mnenja, da sodijo nekatere stvari v tišino dveh. Tišina dveh se oriše z znaki, ki kažejo na neizgovorljivo. Znakov naj bo malo, da ne bodo po nesreči izgovorili česa napačnega, česa izgovorljivega.«

»Da je človek otok oziroma celota, ki se mora v neskončnosti oceanov boriti za obstanek.«

»Desetletja, vse do Grafenauerjevega vabila v krog Nove revije, sem ostajal trmast samohodec, ki mu pa nikoli še na misel ni padlo, da bi nehal pisati.«

»Preberite to knjigo – vaš šef vam bo hvaležen. Vaš partner vam bo hvaležen. In sami sebi boste hvaležni! Kakovosti pogovora ne določa govorec, temveč poslušalec. Kako veste, kako vas slišijo drugi? Začnite tako, da utihnete! Večini je to lažje reči kot storiti. Dan Lyons vam bo razložil, kako to gre in zakaj bo to izboljšalo vaše odnose na delovnem mestu ter doma.«

»Helena Koder v svojem knjižnem prvencu razmišlja o umetnosti z veliko in malo začetnico, o umetnosti, ki je včasih visoka, težko dostopna gora, a tudi o umetnosti življenja, ki ni nič manj pomembna. Esejistična zbirka Krošnja z neznanimi sadeži je navdihujoče pričevanje o tem, da je, kljub vsem končnostim, življenje neskončno zanimivo in polno smisla.«

»Ta esejistični prvenec je eleganten popis avtoričinega sveta, pa obenem poklon vsem tistim velikim zgodovinskim figuram in življenjskim sopotnikom, ki so plemenitili njenega duha. (...) Ko Helena Koder pripoveduje o tem, kako doživlja in je doživljala prevajalko Radojko Vrančič, pesnika Petra Kolška in Milana Jesiha, filozofinjo Almo Sodnik, skladatelja Urbana Kodra, nam hkrati pove, kako je skoznje spoznavala velikane ameriškega jazza, pisanje Marcela Prousta, poezijo Wislawe Szymborske, slike Jana Vermeerja, romane Petra Handkeja, misli Montaigna, Descartesa in Kanta.«

»Ampak jaz nočem žabca. Jaz hočem, da se spremeni v princa. To mi je obljubil.«

»Toliko let je že, kar se je ta človeška ljuljka zasejala, ti rokovnjači. Ali nihče ne ve, koliko jih je. Pa kje so rokovnjači, kje jih je mogoče prijeti?«

»… Ampak bo kaka zvezda / namesto mene izginila in pomirila morje?«

»In jaz sem bil v kaši. »Kaj boš naredil, prfoksič?« je ponovila Lisička. »To bi tudi sam rad vedel.«

»že več kot leto čakam marec / marca ni / dnevi hodijo in tedni / letijo leta / marec pa nikoli ne pride na vrsto«

»- Ali vas je strah? - Strah? Haha? Pred kom neki? - Ne vem, ne vem, toda prav tako mi je, ko da se nečesa bojite.«

»Bruseljski veter se ti zažene v hrbet – tak je ta občutek. Klanec je dobil vozovnico za Evropo: ta zares slovenski roman, tako prežet z lokalnim, bo zdaj lahko preveril, ali se v njem zrcalijo tudi svetovne sile. Ponosna sem nanj, malo se pa tudi grizem zaradi vrtinca, v katerega vleče še mene zraven. No, veter imam rada.«

»Roman je leta 2022 dobil nagrado modra ptica, lani je bil nominiran za kresnika, bralci ga navdušeno prebirajo, precej zanimanja zanj je tudi v tujini. Mednarodna nominacija je poklon avtorici Tini Vrščaj in hkrati priznanje strokovnosti presoje slovenskih žirij za literarne nagrade.«

»Verjamem, da so to vprašanja in problemi, s katerimi se ukvarjata celotna Evropa in svet, ter da bo nominacija povečala zanimanje za knjigo tudi zunaj naših meja.«

»Naj me je ujela, briga me! Še vem ne, kdo je. Samo mimo je šla.«

»Toliko napisanih besed, a ne ena na glas spregovorjena.«