Tema: Književnost

»Kakšno ceno plačamo, kadar moramo zapustiti neko življenje.«

»Čas policijskih ur, bomb, atentatov, ugrabitev in množičnih grobišč se je pisatelju zdel kot nalašč za zgodbo o duhovih, detektivsko zgodbo ali vohunski triler. Ali pa vse troje.«

»Morala bi biti kot brat, da mi sploh ne bi bilo mar za našo družinsko preteklost...«

»Inventar brazgotin. Še zlasti tistih na tvojem obrazu...«

»V zgolj čakanju brez planerjev in spomina...«

»SPOMIN bistri zabrisano obliko...«

»Niti ni tako pomembno, kaj in kako živiš, temveč je bistvenega pomena, kako to razlagaš pred seboj in svetom.«

»Pisavi Jedrt Maležič se pozna, da je pred pisanjem proze prevajala, saj je njena pisava nabrita in duhovita.«

»Iz kje si? Zabavno se mi je zdelo, da mi ni nihče verjel, da prihajam z Madžarske.«

»Človek ne pozna ljudi, dokler so tukaj, spozna jih šele po tistem, ko odidejo.«

»Nečesa namreč ne smeš pozabiti, sinko: Človek se mora vsaj tu in tam sprostiti. Tudi suženj. Toda njegove verige so premočne, zato se sprošča v mislih in besedi. To ni nič hudega. Gorje pa, če se začne zatekati v laž. Tedaj se mi zdi, da čepi v zasedi z vzdignjenim bodalom ... Vidiš, sinko, takšni so bili tudi tvoji rojaki. Olikanih, sladkih besed, pa nemirnih oči in zahrbtnih misli ... Ti pa bodi drugačen in zavedaj se, da nas čakajo velike reči ...«

»Tudi ljubiteljice psov so lahko zahtevne. Z njimi ste v zvezo dobili bitje, ki vam ni nujno naklonjeno, vi pa njemu ne. Stopili ste v nepričakovan zakonski trikotnik in kot v vsaki taki konstelaciji se boste morali naučiti voziti skozi dvojni odnos, z njim in z njo. Če se bo zgodba končala z razhodom, nikoli ne boste izvedeli, koga ste premalo ljubili, njega ali njo«

»Med dvestotimi osebami, stisnjenimi v kabino letala, je človek zares bolj osamljen kot kjerkoli drugje. In misli si, da bi bila ta pasivna osamljenost morda priložnost za življenjski obračun, za razmislek o smislu stvari, ki ustvarjajo to njegovo življenje. Nekaj hipov poskuša, se malo sili, a ne vztraja predolgo ob nepovezanem notranjem monologu …«

»Spuščam se iz glave v srce. / Drsim po vertikali, / s katero sem prebodena / od neba do dna. / Pot je jasna, smer je ista. / Vse dobivam in izgubljam hkrati …«

»Knjiga je intimna stvar, če si jo prebral, si vanjo investiral veliko časa in premisleka, potem je tvoje priporočilo še toliko vrednejše.«

»Zdi se mi, da je tako popularno mnenje, da so pesniki a priori nesrečni. Ne bi nujno rekla, da se da pisati prav lepo pesmi tudi čisto uspešno brez bolečine.«

»Ali lahko podate kakšen primer, kjer je sreča odigrala vlogo pri vašem ustvarjalnem delu, oziroma včasih se zdi, da so najvplivnejše pesmi rojene iz trenutkov nesreče kot pa sreče.«

»Izključevanje književnic iz slovenskih učnih načrtov je huda cenzura.«

»Me nismo nobena margina, me smo več kot polovica človeštva.«

»Prej smo imeli mir, zdaj imamo pa MIRO.«

»Sprašujem se, zakaj to počne. Mogoče me hoče oma ponižati s tem, da me vključuje v svet odraslih, ki je predvidljiv kot vsa ta mesečna perila?«

»Slačil sem že Alini hlačke in razlikujem mesta, kjer se pusti dotikati – in vem, kdaj ne.«

»Strašno rada bi začela pisati pravi dnevnik, a se mi nekako ne posreči.«

»Najbolj me moti to, da bi morala, preden prav zares začnem, najprej napisati zgodovino svojega desetletnega teatrskega dela.«

»Branje je osnova biti človeka in naroda, ki ga opredeljuje jezik.«

»Skupaj z likovno urednico Tanjo Komadina in vsemi soustvarjalci knjig si želimo, da bi zbirka Čebelica še dolgo in dobro letela.«

»Toda nič se ni zgodilo in pod grodnico / se je namesto svetlobe naselila tesnoba / grmade besed so se zrušile v molk«

»Takrat zamižiš in se utopiš v zvokih kamenčkov, škržatov, otrok, ki skačejo v morje in se prepustiš gledanju slik v spominski fototeki. Tiste, ki so bile dejansko posnete, se mešajo z osebnimi, ki obstajajo samo v tvoji glavi in so v resnici samo neizbrisni občutki.«

»Čeprav sem lahko po logiki dejstev z zmernim optimizmom zrl v prihodnost, pa sem bil ves čas na trnih zaradi zgrinjanja vseh teh 'videl sem te' na eno samo točko v mojem življenju, ki je bila nedvomno naključna in posledica posebnih okoliščin v medzvezdni vidljivosti.«

»Поехали [pajehəlʲɪ], vzklikne Jurij, da skozi šipo vidimo njegove mandeljne – Gremo, prevede tvoj dedek, ki se je očitno odločil, da bo komentiral vsak prizor.«